Misel o lastni ambulanti me je bežno oplazila že pred leti, a sem jo prav na hitro odpravila. Je že res, da je služba naporna, odgovorna, da nas je zdravnikov premalo in smo zato preobremenjeni in preutrujeni in zato pogosto zoprni do domačih. Ampak, saj imam vendar redno službo in zagotovljeno plačo in socialno varnost in kredit in pojma nimam o podjetništvu… Leta so tekla, kredit smo odplačali, nezadovoljstvo v službi pa je raslo in ne plača ne varnost nista mogla preprečiti občutka utesnjenosti. Končno se je moje telo z vso močjo uprlo in mi pokazalo, da moram nekaj spremeniti.
Sledili so meseci priprav, navdušenje se je izmenjevalo z negotovostjo. Na poti k samostojnosti se mi je pridružil še kolega in počasi počasi sva se prebijala skozi zakone, pravilnike, soglasja, davke. Rada bi se zahvalila vsem, ki ste nama na tej poti stali ob strani tako ali drugače.
Vsak začetek je težek. Ampak sedaj jo imava, čisto najino nevrološko ambulanto, in želim ji uspešno delovanje.